Seviljski brivec, Carmen in goba

Kaj imajo skupnega ti trije? Kmalu vam bo jasno …

Včeraj zjutraj smo za seboj pustili Cadiz, njegov svetilnik, veter in nekaj olupkov od banan. Pot nas je znova vodila čez neskončne rjave planjave, vse do središča Andaluzije, do SEVILJE, kjer smo zaključili naš andaluzijski krog. Vmes smo ob cesti našteli kar devet bikov!!

Zame je bil včeraj najbolj naporen dan, saj se me je prehlad resno lotil. Zaradi mene smo bili tako bolj počasni in pasivni turisti. O, to je en lep park, ok. Aha, to je PLAZA ESPANA, itak je povsod sama gužva, dajmo naredit par fotk (smejmo se!) in gremo dalje.

Oooo!, tu imajo nachose in pivo – čas za prvi postanek.

Proti večeru sem zbrala še toliko moči, da smo odšli še na en sprehod po mestu. Tokrat do katedrale oz. stolnice Svete Marije, ki je tretja največja stolnica na svetu. Kot večina andaluzijskih zgodovinskih zgradb je tudi ta zgrajena v dveh različnih stilih – deloma kot cerkev, deloma pa kot mošeja. Njen zvonik, GIRALDA, je v originalu na primer minaret.

Naj vas nasmehi na fotografijah ne zavedejo. Bolj kot se je bližal konec našega popotovanja, bolj smo bili sitni. Midva sva se že komaj vlekla po ulicah do stanovanja, mala dva pa sta tekala okrog kot dva podivjana bikca. Ni bilo zabavno. Je bilo pa zabavno srečati še eno slovensko družino z dvema najstnikoma.
Najstnica: “Joj, Rok, kok si ti tečn!”
Mama: “Zato, ker mora it spat.”
Najstnik (očitno Rok): “Ne, jst hočem jeeest!!”
Ata pa modro tiho nekaj korakov za njimi …

Hehehe, vsaj nismo edini … Ampak priznam, tudi mi smo že malo utrujeni.

Naslednje jutro sem bila že ok. Pa dajmo se torej malo sprehodit po Sevilji, če smo že tu. Večina nas ob imenu Sevilja najbrž najprej pomisli na Seviljskega brivca – ali se motim? Še vedno lahko v določenih ulicah najdeš prave brivske lokale. Potem morda pomislimo tudi na Carmen, znano cigansko plesalko flamenka, ki je ravno tako prihajala iz Sevilje. No, mlajša generacija pa se bo ob imenu Sevilja najbrž najprej spomnila na Seviljsko gobo oz. Seviljski dežnik. Tako namreč nekateri imenujejo novo mestno razgledišče, največjo leseno konstrukcijo na svetu, po kateri se lahko sprehodiš nad mestom. METROPOL PARASOL na trgu La Encarnación. Seveda smo šli na to gobo.

Po kavici je sledil sprehod čez mesto mimo arene bikoborcev, vse do zlatega stolpa TOREE DEL ORO, v katerem so včasih skladiščili zlato.

Da odpočijemo utrujene noge in damo možgane na pašo, smo se eno urico z ladjico Luno vozili po reki GUADALQUIVIR. Midva bi ta del ogleda z lahkoto preskočila, ampak je bilo malima dvema izredno zabavno tekati po skoraj prazni ladji in nervirati ostale Nemce in Francoze, ki so želeli imeti nekaj minut miru. Hja, niste šli na pravo ladjo. Tudi naša nova dva prijatelja, plišasta bikca Ferdo in Ferdinand sta sodelovala v dirkah in uprizorila celo nastop na ladji. Malo še morata povaditi, pa bosta lahko šla delat na križarko. In potem bova midva imela zastonj potovanje …

Čeprav smo želeli zatem vstopiti še v kraljevo palačo ALCAZAR in morda v katedralo, nam to ni uspelo, ker so bile vrste res predolge. Tako smo ugotovili, da se naša pot tukaj končuje. Jutri zjutraj se z letalom vračamo domov, v našo ljubo Slovenijo. A andaluzijska strast bo za vedno ostala v naših srcih.

In na koncu poti smo srečali tudi njo, prelepo plesalko flamenka, ki smo jo do zdaj srečevali samo v izložbah. Oki je rekel: “Mami, a maš kak kovanček za njo, ker tako lepo pleše?” In za svoj prispevek je dobil njen iskren: “Gracias.”

Adios, Sevilla. Adios, Espana …