Košček škotskega duha

Ženske si rade kaj kupimo. Sama na potovanjih poleg magnetkov za na hladilnik vedno poiščem še nekaj, kar me bo simbolično spominjalo na kraj, ki ga obiščem. Na Skyeju sem našla čudovit srebrni prstan z vijoličnim osatom (thistle). Prebrala sem, da osat na Škotskem simbolizira pogum, vztrajnost in zaščito. Mož je rekel, da sem očitno kar dobro izbrala, saj …

• pogum: tudi majhna rastlina se zna ubraniti z bodicami (nimam kaj oporekati);
• vztrajnost: uspeva tudi na vetrovnih, kamnitih in neizprosnih višavskih pobočjih (kot so naši kozjanski bregi, mogoče?);
• zaščito: po legendi je prav osat rešil Škotsko pred vikinškim napadom, ko je nič hudega sluteči Viking bos stopil na bodečo rožico in z vpitjem opozoril nase (pred kom mora pa mene rešiti?).

Tako bom košček škotskega duha vedno nosila s seboj. Ziher je ziher.

Ker smo pri rentacarju doplačali še 60 funtov za vožnjo po enem izmed otokov (ja, potrebno je še globlje seči v žep), smo z doline Glencoe in Fort Williama volan usmerili proti gradu Eilean Donan, ki ga lahko vidite na vsaki škotski razglednici. Slikovit, romantičen grad, obdan z gorami, stoji na otočku in zre v svoj odsev na gladini treh morskih jezer. Še en brezčasni simbol Škotske.

Ko smo prečkali most in pristali na največjem otoku Notranjih Hebridov, Isle of Skye, je pokrajina je nenadoma postala še bolj zelena, še bolj divja, še bolj … živa. Mimo strmih pečin in razgibanih gora vodijo vijugaste, nepregledne, enopasovne, a dvosmerne ceste, zato ti potovanje vzame veliko več časa, kot pa je milj. Vsakih nekaj 100 jardov se moraš namreč na izogibališčih umakniti nasproti vozečim se vozilom. Vsi vozijo zelo potrpežljivo. Če se nočeš prilagoditi, pa za to poskrbijo ovce in škotsko višavsko govedo (ljubkovalno hairy coo), ki prosto prečka cesto in te prisili, da upočasniš. Hierarhija na Skyeju je namreč naslednja: najprej imajo prednost ovce, potem škotske krave, šele nato turisti z najetimi avtomobili. Zanimivost o teh škotskih kravah: njihova dolga “frufru” frizura jim prekriva oči, vendar jih to bojda ne moti. Skoraj tako kot našega najstniškega Okija …

Na otoku je še vedno prisotna škotska gelščina, zato so številni kraji označeni tako v angleščini kot v gelščini (kar na splošno velja za celotno Škotsko višavje). Vreme na Skyeju je običajno še bolj muhasto, kar smo na lastni koži (in na pelerinah) izkusili tudi sami. Ko smo prečkali Sligachan Old Bridge, pod katerim moraš za obljubljeno večno lepoto obraz za 7 sekund potopiti v reko, je še nekako šlo (mi se nismo šli teh pravljic, smo že dovolj lepi). Pohod na Fairy Pools oz. vilinske tolmune pa je bil … dreich. Torej popoln škotski dan.

Svetilnik Neist Point, ki stoji na najbolj zahodni točki otoka, na divjem rtu, kjer se strme pečine spuščajo v Atlantik, na daljavo upravljajo kar iz Edinburgha. Občutek imaš, kot da stojiš na robu sveta, okrog svetilnika pa se zopet prosto pasejo ovce, vsaka označena z drugo barvo (morda so pa to klanske ovce, ki še vedno branijo svoje ozemlje). Dež jih nič ne moti, obiskovalci pa tudi ne. Še prav prijazno te pozdravijo s svojim blejanjem, kakšno malo jagnje pa še steče za teboj, čeprav jih potem sliši od mame ovce. Žaži se je prav nasmejala poskočni ovčici, ki je zvenela »kot da bi pojedla ropotuljico«.

Na severu Skyeja se v nebo dviga osamelec Old Man of Storr, ki je bil na dan našega obiska v megli, a zato še toliko bolj mističen. Po škotski legendi je tu pokopan velikan, viden pa je le še njegov palec. Malce naprej se nahaja nova razgledna točka, ki odpira pogled na Kilt Rock – naravni škotski kilt, izklesan iz kamna, ki ga obletavajo galebi in njorke. Škoti imajo res domišljijo, to jim je treba priznati.

Ker je naju zopet zanimala zgodovina, smo obiskali Skye Museum od Island Life, staro vasico iz tradicionalnih slamnatih hiš (croft cottages), ki pričara avtentično doživetje otoškega življenja pred več kot sto leti. Vasica nam je pokazala, da Skye ni samo spektakularna kulisa za fotografije, ampak dom ljudi, ki so tukaj stoletja živeli težko, preprosto življenje, tesno povezano z naravo.

V eni izmed koč je prikazana tudi zgodba Flore MacDonald, ki je po zadnji jakobitski bitki leta 1746 pomagala princu Charlesu Edwardu Stuartu (Bonnie Prince Charlie), preoblečenemu v služkinjo Betty, pobegniti prav sem, na Skye. O tem še danes romantično pripovedujejo ljudske pripovedi in pesmi, Floro pa opevajo kot škotsko junakinjo.

Mi sicer nismo pobegnili, smo pa še enkrat vdihnili lepoto Skyeja, nato pa pogled usmerili proti severnemu delu Highlandsa in se preselili v Inverness …

Speed, bonnie boat, like a bird on the wing.
Onward, the sailors cry!
Carry the lad that’s born to be King,
over the sea to Skye.