Frančišek, a si doma?
Zbudila sva se v sveže, a sončno jutro. To je bil dan za raziskovanje Vatikana z njegovim najslavnejšim prebivalcem, papežem Frančiškom. Po nekaj kilometrih preskakovanja cestnih lukenj (ceste v mestu so bržkone enake kot v starorimskih časih) naju je mestni avtobus pripeljal točno pred Baziliko svetega Petra. Jutranje sonce je ožarjalo ogromno kupolo, pogled na Trg Svetega Petra in papeško rezidenco je bil prav osupljiv. Veličasten. Bazilika je največja krščanska cerkev na svetu in sprejme kar 60.000 ljudi. V njej lahko poteka šest maš hkrati, ne da bi verniki motili drug drugega.
Izkoristila sva edinstveno priložnost in se povzpela na vrh kupole bazilike. Za nagrado sva prejela dih jemajoč panoramski razgled nad celotnim mestom in nad državo Vatikan.
V vmesnem času sva si ogledala Angelski grad (Castel Sant’ Angelo), trdnjavo, ki je med drugim tudi kraj dogajanja opere Giacoma Puccinija La Tosca. V trdnjavo so se v preteklosti v kriznih časih zatekli tudi papeži, danes pa služi kot muzej. In nato so se nad trdnjavo znova začeli nabirati črni oblaki … Nadaljevanje zgodbe je bilo enako kot dan poprej – dež in prisiljen počitek v hotelu.
Zvečer sva se vrnila v papeško državo. Tokrat v Vatikanske muzeje, največje muzeje na svetu in v znamenito Sikstinsko kapelo s slavno Michelangelovo umetnino – stvarjenje sveta. Kipi, zlato, slikarije, tapiserije … vso to razkošje, a hkrati duhovno bogastvo, nama je jemalo dih. Tako zelo, da nama je v možganih začelo zmanjkovati kisika in sva začela zehati … aaaaah …. Privoščila sva si še pogled na večerno osvetljeni Trg sv. Petra in se po že znanih luknjastih cestah odpeljala na drugo stran Rima, proti hotelu.
La dolce vita
