Galeb je odnesel vafelj, mi pa spomine

Na večernem sprehodu po plaži Stonehavena, vsak s svojim kičasto pisanim sladoledom Aunty Betty’s v rokah …

Nenadoma Boštjan zavpije: “Eeeeej!!!” in začne srdito mahati okrog sebe, mi pa gledamo, kaj se dogaja. Predrzni galeb je z razdalje zasnajpal njegov sladoled in pikiral direktno v sladki vafelj na vrhu kepice (kot naš dron dva dni poprej). Kljub srditemu boju z mojim možem, ki se ne vda kar tako, je galeb z zmagoslavnim smehom odletel proti morju z vafljem in s polovico kepice sladoleda v kljunu. A kot da to še ni bilo dovolj, je v zasedi čakal še en kolega in se dobesedno spravil na ubogega deda, ki je tekel na drugo stran plaže in z lastnim telesom branil preostanek svojega sladoleda.

Ko smo prispeli do stanovanja, je Žaži še vedno lizala svoj sladoled, ati pa je praznih rok hodil po stopnicah …
Žaži: “Ati, kak lahko ti tak hitro poližeš sladoled?”

12 dni (še premalo).
2.000 kilometrov (nekaj pa je).
9 od več kot 1.500 gradov (Oki trdi, da smo jih videli 1.499).
12 do 21 stopinj (ravno prav).

Tako kot Škoti ponosno vihtijo svojo modro-belo zastavo, ima tudi klan MacJager čisto svojo zastavo. Svoj tartan. Svoj klanski grb. Svoj klanski vzklik: »Aaahhhtiiii!!!« In v boj … Da preživimo še zadnje dni.

Zadnji del pohajkovanja je potekal v znamenju sproščenih sprehodov po vzhodni obali Škotske. Z bivanjem pod mestno uro v Stonehavenu smo imeli lepo izhodišče za opazovanje tjulnjev, kormoranov in kričečih čiger na obali Severnega morja na Newburgh Seal Beach, ob izlivu reke Ythan. Če ne veste, kaj so čigre, se ne obremenjujte. To ve samo Žaži (pridevnik pa ni samo simboličen). Ni živalskega vrta, ograj ali hranjenja, samo sprehajali smo se med sipinami dolge peščene plaže, na drugi strani vode pa se je na pesku sončila cela kolonija sivih tjulnjev. So pa ti tjulnji zelo radovedni in bojda precej glasni, ko se pogovarjajo med sabo (med našim obiskom so jih preglasile kričeče čigre). Na 30 metrov visokih klifih Fowlsheugh (»ptičji klif«) pa smo si zatiskali ušesa pred vpitjem njork in galebov, ki zvenijo, kot bi se dojenčki jokali (Žaži, kdo pa drug).

Žal ni šlo še brez enega, obljubim, da zadnjega gradu. Dunnotar Castle, trdnjava na visoki pečini na robu sveta, je sicer v ruševinah, ampak kakšnih ruševinah! Tu so v 17. stoletju skrivali škotske dragulje (krono, žezlo in državni meč), mi pa bi se lahko skrivali drug pred drugim. Če bi otroka še imela kaj energije in zanimanja za gradove.

Ker smo želeli Škotom pokazati, kdo so intelektualci s Kozjanskega, smo se popeljali še čez dve veliki univerzitetni mesti – granitno mesto Aberdeen in najstarejše univerzitetno mesto na Škotskem, St. Andrews. Imenujejo ga tudi zibelka golfa.

Potovanje po sledeh highlanderjev smo zaključili tako, kot se spodobi – s tradicionalnimi višavskimi igrami (Highland Games) v Perthu, ki letos praznujejo kar 200 let! To je dan, ko Škoti in Škotinje pokažejo svoje mišice z metanjem hloda in uteži, dvigovanjem kamnov in vlečenjem vrvi. Celodnevno dogajanje popestrijo še s tekmovanjem v višavskih plesih, dudarskih godbah, tekmujejo pa celo v tem, kdo hitreje je. Manjkalo je le še tekmovanje v tem, kdo hitreje spije viski, čeprav sem nekako prepričana, da tudi to poteka po uradnem delu iger … Borbeno. Ponosno. Škotsko.

Na prizorišču metalcev hloda na Highland games …

Žaži zadaj za nami: »Pa zakaj me nikoli ne počakate?!«
Jaz: »Pa ne kompliciraj, saj veš, da nikoli ne gremo naprej brez tebe.«
Žaži v dvomih: »A res? Nisem tak prepričana …«
Želim si, da ne bi imela prav …

Kot pravi Žaži, to potovanje ni bilo “pač še eno potovanje”. Škotsko lahko zapustiš, a ona nikoli ne zapusti tebe.

Zdaj pa dam mir do naslednje pustolovščine …