Prisežem, da nista degustirala. Slàinte!
V Škotskem višavju je še vedno živa škotska gelščina (Gàildhlig), stari keltski jezik, zato so vsi kraji označeni z dvojezičnimi napisi. Učijo se je tudi v šoli, marsikateri zavedni višavski Škot pa jo uporablja v vsakdanjem življenju. Mi smo se naučili dve pomembni frazi: prva je »Fàilte gu Alba!«, kar pomeni »Dobrodošli na Škotskem!«, druga pa »Slàinte!«, ki pomeni … »Na zdravje!«, kakopak. Gelščina za preživetje.
Ker naokrog potujemo z eko aktivistko in gorečo zaščitnico živali, je obvezni del vsakega potovanja obisk živalskega vrta. Tokrat smo v nacionalnem parku Cairngorms potešili Žažijino željo po opazovanju divjih živali in vstopili v Highland Wildlife Park, po katerem se pelješ kar z avtom. Med drugim smo srečali jelene, bizone, polarne lisice, volkove in najbolj ogroženo škotsko divjo mačko.
Potem pa smo potešili še že(l)jo ata in mame in v osrčju pokrajine Speyside vstopili v destilarno Cardhu, obdano z zelenimi griči in polji ječmena. Kdo je imel pri uspešno destilarne najpomembnejšo vlogo? Dve ženski, tašča in snaha. Moški so pili viski, ženski pa sta medtem zgradili imperij. Kakor ženska žvižga …
Če imamo Slovenci vinske ceste, imajo Škoti ceste viskija. Če mene vprašate, je tukaj alkohol že v zraku. Medtem ko Žaži rešuje svoj »delovni zvezek« o Škotski na zadnjem sedežu avtomobila, zraven oba z Okijem jodlata in pojeta, kako je kranjski Janez srečal ovco. Žaži se hvali, da zna dvoglasno žvižgati, Oki pa pravi, da zveni kot stara lokomotiva. Potem pa Žazi nenadoma utihne, ker se spomni, da ji je dedi povedal skrivnost. Če ženske žvižgajo, hudiči plešejo. Prisežem, da nista degustirala! Sta pa vohala …
Končno je bilo treba zapustiti najbolj severno točko naše poti in se počasi spuščali nazaj proti jugu, skozi Cairngorms, divje srce Škotskega višavja. Pot ni potekala naravnost, seveda smo se ustavljali za vsakim ovinkom, ki je odprl nov pogled na nekatere najvišje gore Združenega kraljestva in planjave vijolične rese, ki po škotskem izročilo prinaša srečo. Žaži je ocenila, da izgleda kot njen posip na božičnih piškotih.
Na zavore smo pritisnili šele v dolini Royal Deeside pri gradu Balmoral, poletni rezidenci britanske kraljeve družine (očitno tudi oni vedo, da je na Škotskem lepo). Grad je očarljiv, a mene je bolj kot grad očaralo spoštovanje škotskega naroda in kulture, ki ga kraljeva družina odkrito izraža s številnimi simboli.
Pokojna kraljica Elizabeta je Balmoral in okolico oboževala predvsem iz enega razloga. Tu je čutila mir in svobodo, saj milje in milje daleč v hribih ne srečaš nikogar. Mož je rekel, da je tako, kot bi na Bohor pogledal. Morda pa tisti hlapi potujejo kar z nami v avtu …
